4. oktober je svetovni dan živali, ki so ga razglasili že leta 1932, društva za varstvo in zaščito živali po vsem svetu pa prirejajo različne dogodke.
Svetovni dan varstva živali je namenjen opozarjanju in ozaveščanju najširše javnosti o tem, kako pomembno vlogo imajo živali v našem vsakdanjem življenju, da so živali čuteča bitja in da smo ljudje odgovorni skrbeti zanje na način, ki jim ne povzroča bolečine, trpljenja in strahu.
4. oktober je tako že skoraj stoletje vsakoletna priložnost, da ljudje razmislimo o človekovem sobivanju z živalmi. Veliko ljudi namreč še vedno ne skrbi ustrezno za svoje ljubljenčke, se zanje odločijo iz napačnih razlogov ali jih celo zapustijo in prepustijo nemilosti, velikokrat pa tudi mučijo.
Poleg trpljenja zaradi zlorab in življenjskih razmer živali, ki živijo s človekom, zaradi nas trpijo tudi mnoge živali v divjini. Posledice upada biotske raznovrstnosti so čedalje opaznejše podnebne spremembe, vremenske ujme, siromašenje prehranskih virov in nestabilnost našega življenjskega okolja.
Čeprav se Slovenija lahko ob nedavnem poročilu o grožnji za izumrtje milijona vrst na Zemlji pohvali kot ena biotsko najbogatejših držav Evrope, tudi pri nas lahko več storimo za boljše sobivanje z naravo.
Etika ravnanja z živalmi se danes odraža tudi v zakonodaji številnih držav. Evropska unija je na tem področju v mnogočem vodilna. Tudi v Sloveniji smo v našo zakonodajo že lani zapisali, da so živali čuteča bitja in letos sprejeli tudi novelo Zakona o zaščiti in odnosa ljudi do živali. Vsak posameznik mora razumeti, kaj pomeni trpljenje živali, in se truditi, da ga ne povzroča. Prav tako mora vsak od nas vedeti, kdaj je življenje živali dovolj dobro.
Poleg zakonodaje je pomembna tudi kultura ravnanja z živalmi, torej vse navade, ki se z vzgojo prenašajo iz roda v rod. Kultura je tista, ki zagotavlja, da se človekov odnos do živali s časom izboljšuje. Kulturo ravnanja z živalmi vsaka naslednja generacija lahko izboljša s svojim plemenitenjem načina razmišljanja o živalih.
Nadvse pomembno je tudi, da se sočutna misel razvija že pri mladih. Vse to lahko dosežemo z učenjem odnosa do živali že v otroštvu, v okviru družine, vrtca, šole, znotraj lokalnih skupnosti in najpomembnejše, z lastnim zgledom.
Če bodo že otroci razumeli živali kot čuteča bitja, ker je to splošno sprejeto v družbi in ker tako z njimi ravnajo odrasli, se nam ni treba bati za prihodnost. Kdor je sočuten do živali, bo takšen tudi do sočloveka.